Ahhh, ta psihologija … Kako pomembno področje v športu za mlade talentirane športnike. Menim, da se vsi, ki delamo v športu, neštetokrat sprašujemo, kaj vse bi lahko naredili, da bi tem mladim upom omogočili boljši športni, osebnosti in kognitivni razvoj. Med najtežjimi področji je zagotovo psihologija.
Tekom več let izkušenj pri delu z mladimi športniki (predvsem košarkarji) ter po številnih pogovorih s strokovnjaki iz različnih športnih panog namreč ugotavljam, da je športna ali osebnostna psihologija daleč najbolj podcenjeno področje pri delu z mladimi športniki. Ne bom se poglabljal v teorije osebnostne psihologije, saj za to, iskreno, nisem dovolj usposobljen in strokovno usmerjen. Bi pa rad predstavil neka svoja opažanja in svoje osebno mnenje o tem, kako deluje velika večina mladih športnikov.
Za lažje vodenje evidence in boljše razumevanje poteka psiholoških sprememb sem preventivno porazdelil športnike v dve športno-psihološki skupini, ki sem ju poimenoval “sledilci” in “liderji”.
Sliši se zelo enostavno in nekomplicirano. V bistvu tudi je … Med tem, ko sem se precej pogovarjal s športniki različnega kova in kakovostnih nivojev, sem prebral veliko raziskav o podobnih razmišljanjih glede razvoja športnikov v nekem določenem obdobju (predvsem pubertetno in adolescenčno obdobje). Ugotovil sem sledeče:
Ogromno je športnikov po celi Sloveniji, ki se ukvarja s športom nasploh. Igrajo, trenirajo na različnih nivojih in v različnih športnih panogah. Veliko jih ima odlične pogoje v klubih, dobro podkovane strokovne delavce v vseh športnih panogah, kar nekaj jih ima tudi dobro, stabilno finančno podporo (nekateri žal nimajo te sreče). Skupna problematika pri vseh teh mladih športnikih iz vseh panožnih vrst je selekcioniranje lastnih športnih ciljev in razvoj športnih vrednot (športno vedenje, spoštovanje, red, disciplina, športna olika, športna žrtev (odrekanje), športna logistika, prioritete), ki so med drugim tudi pomembni za doseganje vrhunskih rezultatov ter pri doseganju nekih lastnih ciljev. Potrebnih je veliko stvari, da bi nekdo postal vrhunski športnik. Vsekakor je trening na področju fizične in kondicijske priprave neizogiben in nujno potreben. Je pa obvezno poudariti še nekaj, kar pa radi pozabljamo tako športniki kot tisti, ki jim stojimo ob strani – trenerji, starši, itd. Po mojem mnenju je enako ali še bolj potrebno trenirati lastno psiho, ki jo športniki velikokrat radi podcenjujemo. V tak trening štejemo vizualizacijo, samozavest, kontrolo čustev, soočanje s stresom, soočanje z negotovostjo, strah pred neuspehom, pred razočaranji, (ne)doseganju svojih ali tujih ciljev, itd. Ravno na tem področju se spopadamo vsi skupaj z velikimi izzivi. Tekom kariere nekega športnika se lahko zgodi veliko vzponov, temu primerno pa seveda tudi ogromno padcev. Sam opažam največje razlike med tem, kakšno pomoč in usmeritev potrebujejo različni športniki ravno na psihološkem področju. Najbolj očitna razlika v načinu potrebne pomoči pri padcu je med že prej omenjenima “sledilcem” in “liderjem”.
“SLEDILEC”
- Je nekdo, ki ima konstantno izgovore (zakaj nečesa ni naredil/-a do konca, zakaj ni prišel/-a na trening, zakaj ga/jo je kdo drug premagal/-a, zakaj ni dobro treniral/-a, zakaj ni dobro igral/-a, zakaj ni prišel/-a na dodatni trening, zakaj sam/-a ni naredil/-a dodatnega treninga, zakaj se ni bolj zgodaj vstal/-a, zakaj ni uspel/-a).
- Je nekdo, ki je konstantno voden do napredka (njegov/njen doprinos in motivacija je odvisna od nekoga drugega, konstantno potrebuje nekoga, ki ga/jo žene naprej), je pripravljen/-a na zelo malo žrtvovanja, ima pa visoke cilje.
- Konstantno išče potrditve medtem, ko sam/-a ve, da ni naredil/-a veliko za svoj napredek.
- Motiviranost se vleče iz njega/nje (ne verjame v svoje cilje ali jih sploh nima).
- Psihološka nestabilnost (negotovost, prehitro obupa pri vajah, treningov ne dela na polno, išče bližnjice do uspeha v športu, ko je težko, hitro obupa nad treningi). Primeri: Danes ne bom treniral/-a, ker me noge bolijo od včeraj; glava me boli danes, saj bom jutri; nisem razpoložen/-a; imam “svoj teden”; nimam prevoza; grem na rojstni dan od sošolca/-ke).
Le kolikokrat se strokovni delavci srečujemo s podobnimi izgovori naših športnikov… bi lahko ta članek hitro spreobrnili na kakšno komično knjigo izgovorov.
“LIDER”
- Je nekdo, ki ima jasne cilje (dolgoročne, vmesne, kratkoročne, takojšnje).
- Je nekdo, ki se zaveda teže svojih ciljev (žrtvovanj za doseganje teh ciljev).
- Omogoča sebi možnost in ustvarja situacije, da pride do uresničitve katerega od zastavljenih ciljev.
- Ne beži od težkih odločitev, odrekanj in težkih treningov.
- Motivacije in želj ne zmanjkuje. ampak nivo le konstantno dviguje (z uresničitvijo kratkoročnih ter takojšnjih ciljev).
- Je ŠPORTNIK/-CA v polnem pomenu (odnos do sebe kot športnika/-co, medsebojno spoštovanje med športnikom in stroko, red, disciplina, športna etika, organizacija časa, prioritetna organizacija časa).
- Želja po dodatnemu delu (konstantno delo za razvoj na vseh področij).
- Na treningih že sam/-a od sebe pričakuje veliko in tudi zahteva več od sebe (od stroke pričakuje vedno več, vedno težje, vedno boljše in si želi dodatnega dela, dodatne ponovitve, dodatnega kroga …)
- TUDI TAKRAT, KO JE NAJTEŽJE in ko mu/ji NI!!
Z vami želim deliti primer “liderja”. Gre namreč za enega izmed vrhunskih košarkarjev. Prišel je dopoldan zelo zgodaj zjutraj (recimo ob 7. uri) na individualni trening s svojim trenerjem. Pred treningom ga trener povpraša:
“Zakaj si prišel danes? Kaj je danes tvoj cilj?”
Igralec odgovori: “Želim dobro izkoristiti vsako minuto treninga, ki ste mi ga omogočili, trener.”
Trener mu odvrne: “Lepo povedano …,” se popraska po glavi in nadaljuje “Samo … zakaj si tukaj? Kaj je gonilna sila tvoje motiviranosti? Želim biti prepričan, ali veš zakaj sva tukaj ter ali si samemu sebi postavil kakšen cilj za danes?” Tokrat z rahlim nasmeškom spremlja odziv igralca.
Igralec: “Želim uspeti, trener. Želim postati najboljši igralec v moji ekipi. Želim si prislužiti mesto v državni reprezentanci, se tam dokazati in …” Igralec sramežljivo želi dodati še en stavek.
Trener: “IIInn?” Potrpežljivo ampak s konkretno odprtimi očmi spremlja odzive igralca.
“Želim igrati v najmočnejši ligi na svetu … ligi NBA!” tokrat bolj samozavestno odgovori igralec.
Trener: “Hmm … Zanimivo razmišljanje. Veliko jih je že to povedalo. Po čem sklepaš, da se razlikuješ od vseh teh, ki jim to ni uspelo?” Trener že z navdušenjem sprašuje igralca s pričakovanjem, da bo dobil tipičen, že veliko krat slišan odgovor od najstnika.
Igralec: “Noben od teh, ki niso uspeli, ni bil pripravljeni toliko trenirati, toliko garati ter se toliko odrekati, kolikor sem pripravljen jaz za to, da dosežem svoje sanje! Tudi, če bom zato moral trpeti na treningih … ” Igralec odgovarja odločno celo s solznimi očmi (v pozitivnem smislu, strast do športa).
V tem trenutku ga trener pogleda, se potipa po glavi, nekaj krat se malo dotakne brade, končno pogleda svojega igralca direktno v oči in mu odgovori:
“Na poti do tvojih ciljev je še najmanj, kar boš naredil to, da boš trpel. Napredek je odvisen od žrtvovanja, ne pride brez tega. Dobrega treninga ni brez trdne volje in trpljenja. Svojih ciljev ter sanj ne boš uresničil, če ne boš pripravljen predati celega sebe v to, kar počneš. Telo, dušo, psiho in ‘LAVOR’ … ” Na koncu ga trener resno pogleda in mu vrže pred noge ‘lavor’.
Igralec: “Ampak trener, vse super … ampak zakaj ‘lavor’?”
Trener: “Od danes naprej ga boš potreboval … da mi ne zamažeš parketa. Nekoč mi boš morda hvaležen, če boš dovolj dolgo vztrajal. Ampak danes ne bo ta dan … začniva!!”
Dragi športniki in športni navdušenci … ta igralec je danes v ligi NBA, je prvi igralec svoje ekipe in je prišel v državno reprezentanco. Na začetku ni bil v celoti “lider”, je pa bil pripravljen narediti vse, kar je potrebno za uspeh, hkrati pa je bila tudi športna sreča na njegovi strani. Ta igralec je postal “lider” takrat in je ostal “lider” tudi vse do danes, ko vztrajno lovi svoje naslednje cilje.
Za uspeh v športu je potrebnih zelo veliko faktorjev, a se vseeno strinjamo, da je ta brez psihe “liderja” veliko težje dosegljiv (če je sploh). Na srečo pa imate vedno možnost izbire, mladi športniki. Veliko je tistega, kar lahko sami kontrolirate pri sebi. Vi se lahko odločite, kaj želite postati in le vi lahko določite, koliko močno si želite uresničiti svoje sanje.
Vaš začetek je lahko zelo enostaven. Postanite “lider” in si postavite cilje:
- Dolgoročni cilj – predstavlja vašo neuresničeno željo, ki je gonilna sila vašega športnega udejstvovanja (olimpijske igre, mednarodna prvenstva – evropska in svetovna, potovanja po svetu, itd).
- Vmesni cilji – predstavljajo cilje v obdobju šestih mesecev do enega leta (ena sezona), trenažni dolgoročni cilji, težje korekcije, kondicija, psihološka priprava in nadgradnja, izboljšanje meta, povečanje fizične moči, boljše prehranske navade, itd.
- Kratkoročni cilji – predstavljajo tedenske ali mesečne cilje. Pomaga ohraniti fokus in vztrajnost za doseganje vmesnega cilja. Primer: fizična in mentalna priprava na tekme. Za začetek nižja pričakovanja, na primer na tekmi dobro razigrati ekipo, dobro štartati na štartni poziciji, na dirki povečati nivo svojega fokusa, itd.
- Takojšnji cilji – predstavljajo povezavo s kratkoročnimi cilji. Z njihovo pomočjo ostanete osredotočeni na posamezne cilje in ohranjate konstantno motiviranost. So obvladljivi cilji, ki pomagajo, da naredite potrebne korake za doseganje svojih kratkoročnih, vmesnih in dolgoročnih ciljev.
Primer: trener vam je dal 10 ponovitev – naredite jih 11, pretekel bom 5 km brez premora, na treningu bom 100 % optimističen in pozitiven, dodatno bom vadil svoj met, danes bom zadel 50 dodatnih metov, danes bom treniral dodatne strele na gol (3 krat zapored bom zadel stativo ali prečko), itd.
Za konec, dragi športniki, pa naj z vami delim še motivacijski stavek oziroma princip nekega športnega “liderja”:
“Težko je premagati nekoga, ki nikoli ne obupa.”
Robert Stojković, vodja Mastercard Športne akademije
